Iranian hospitality is a concept!*

Ta stavek sem si izbrala iz nabora kakšnih 30 trditev ali besednih zvez, ki mi ga je ponudil predstavnik iranske turistične agencije. Prosil me je za izjavo o mojih vtisih iz Irana, kar bodo uporabili v promocijski kampanji za obisk Irana. Trditve naj bi veljale za Iran in njegove ljudi. Navedene se bile pozitivne in negativne, pravzaprav več negativnih, saj imamo Evropejci pod vplivom novic v medijih o tej bližnjevzhodni azijski državi precej negativno mnenje. To priznam pri sebi, prav tako pa sem lahko preverila pri znancih, ko sem jih seznanjala z novico, da sredi novembra potujem v Iran. »Uf, Iran, tam je pa ja nevarno?«

Odpotovala sem odprtega duha in z željo, da spoznam drugačno državo in drugačne ljudi. Vse se je izpolnilo. Narava v tej državi je povsem drugačna kot v Sloveniji oz. v Evropi, drugačne so vera, kultura, hrana, precej drugačni pa so tudi ljudje. Ne le zato, ker so ženske oblečene drugače kot me, ampak zato, ker v Iranu očesni stik ni nezaželen, kot je že marsikje v Evropi in širše. Iranci in Iranke so za spremembo radi pogledali nas, turiste, in če si jim pogled vrnil, so se široko nasmejali, pozdravili, mlajši so naredili s prsti srček in veselo vzkliknili: »Hello!« Navdušeni so bili, če smo odgovorili z njihovim: »Salam!«

Nemalokrat sem slišala: »Welcome to Iran!«, »Have a nice stay in Iran!« In kar nekaj intervjujev sem morala dati – šolarjem. V zelo vljudni in pravilni angleščini so me prijazno povprašali, če mi lahko vzamejo nekaj minut mojega dragocenega časa in mi za svoj šolski projekt postavijo par vprašanj. In če me pri tem lahko posnamejo ter se na koncu fotografirajo z mano. Kako bi človek lahko odklonil tako prijazen nagovor!

Starejši gospod me je ogovoril na cesti, vljudno klepetal o sebi in spraševal o meni, nato pa je iz žepa potegnil list in pisalo ter mi želel nanj napisati svoj domači naslov, če bom kdaj znova potovala po Iranu. Da ne bom bivala v hotelih … Vsa srečanja z Iranci so bila izredno vljudna, simpatična, prijazna. Pri tem sem se počutila zelo varno, nihče namreč ni želel od mene nobene protiusluge, in če sem vljudno odklonila povabilo v njihovo trgovino, so se mi prijazno zahvalili. Domačini in njihov odnos do tujcev so pač najboljši promotorji svojega kraja, svoje države in povedo več kot vse slike in prospekti turističnih agencij.

Turisti smo za Irance v dokaj zaprti, predvsem od znotraj navzven, državi prav gotovo vez s preostalim svetom, ki so jo natrgale politika, gospodarske sankcije pa tudi strožja verska usmerjenost. Zato smo dobrodošli, zato odpiramo vrata sveta, v katerega si želijo priti mnogi od njih. Mi jim prinašamo spremembe, drugačnost.

A vendar sta prijaznost in gostoljubnost njihova vrojena značilnost. Mladi Mohammad, ki je propadajočo hišo v 300 let stari puščavski vasi Tudešk pred nekaj leti preuredil v svoj dom in gostišče za popotnike, mi je razkril skrivnost: »Pri nas velja, da je gost za vsako hišo darilo.« Zato je njihova prijaznost do sosedov, popotnikov, tujcev tako nevsiljiva, iskrena, nenarejena. Kajti *iranska gostoljubnost JE koncept!

Iranske ženske Iranska družina Iranski otroci Iranski mladenki

Besedilo in foto: Diana Janežič

    Prijava na e-novice

  • S prijavo na novice se strinjate s pogoji novic.
Nasmeh
Razpisana potovanja Ostala potovanja O nas Splošni pogoji Blog Kontakt