Obisk pri spečem bogu

Glede na to, da so v Indoneziji vulkani med najbolj aktivnimi v pacifiškem ognjenem obroču, je bilo jasno, da se jim ob obisku Indonezije ne moreš izogniti. V bistvu so povsod, oblikujejo to čudovito pokrajino in zaradi njih imajo Indonezijci nekaj prometnih znakov, ki jih pri nas ni.

Ternate Opozorilni znak

Od nekdaj je bil odnos ljudi do vulkanov dvojen – strah, spoštovanje in želja biti na varni razdalji ter radovednost, občudovanje in želja po odkrivanju kljub nevarnosti. Tudi v naši skupini popotnikov, ki je z agencijo Nasmeh v oktobru 2018 obiskala severni Maluku, sta se našli obe sorti ljudi, taki, ki so se popolnoma zadovoljili s pogledom na speče velikane, in taki, ki jim je bil obisk eden glavnih vzrokov prihoda sem.

Tisti dan je bilo na sporedu otočkanje, v organizaciji lokalne turistične agencije pod vodstvom Yusa pa se nas je nekaj odločilo splezati na vulkan. Informacij o vzponu na Dukono na spletu ni ravno veliko, presenetili pa sta me kakovost in ažurnost dostopnih seizmoloških novic. Vidi se, da so se Indonezijci navadili živeti z izbruhi vulkanov in spremljanje teh spletnih strani je super način, kako pomiriti bližnje sorodnike, potem ko jim poveš, da greš plezat na enega trenutno bruhajočih vulkanov, in za minute sanjarjenja v službi, ko odštevaš dneve do odhoda.

Odločitev za vzpon na vulkan si lahko sprejel zadnjih hip in naročili so nam, naj bomo pripravljeni na odhod ob 6 h. Pogumnih 5 (starost 12 do 60 let) nas je ubogljivo vstalo ob 5:30 in šli smo na zajtrk. Povedali so nam, da bo tako zgodaj zajtrk bolj preprost, a gostitelji so nas prijetno presenetili – ko so videli, koliko nas je, so nam hitro tekli speči še jajca, da smo se res dobro podprli. Prešteli so nas šele v jedilnici in takrat se mi je zdelo, da bo današnji dan bolj po indonezijsko organiziran (dotedaj je izlet potekal s švicarsko točnostjo). Ob 6:20 je na dvorišče hotela pripeljal rdeč pick-up truck, moškemu delu so se zasvetile oči in takoj je padla odločitev, da se peljemo zadaj. Seveda jim nikakor ni šlo v glavo, zakaj nočemo na udobne sedeže in so nam najprej poskusili namestiti stole zadaj, a smo se kar hitro dogovorili, da nam je res ok, če kar lepo na tleh sedimo in da bomo kmalu še bistveno bolj umazani.

Najprej smo se odpeljali v mesto po lunch pakete in se ponovno peljali mimo hotela ob 6:45. Smo bili pa za bolj zgodnje vstajanje nagrajeni s krasnim sončnim vzhodom, mirom in hladom, ki je preveval mesto in pokrajino. Na poti smo pobrali še dva nosača, ki sta se na veliko začudenje morala peljati v kamionu, ker smo bili zadaj mi. Ustavili smo se v seizmološkem centru, kjer se moraš vpisati in ti točno povedo, kakšno je stanje vulkana.

Seizmološki center Merjenje tresenja tal Območje vulkana

Gospod nam je razložil, da Dukono bruha in da za popolno varnost svetuje, da ostanemo 2 km od kraterja. Yus se je nasmehnil in rekel: ‘Government says 2 km, I say 100 m.’ Naložili smo se nazaj v kamion in se čez plantaže odpeljali bližje vulkanu.

Začeli smo na sprva dobri gozdni cesti, ki se je počasi ožila v komaj razpoznavno stezo med vsem rastlinjem, in čeprav smo morali paziti, da nas ne oplazi kakšna veja, je bila vožnja super doživetje. V daljavi smo počasi videli naš cilj, ki sta ga nezmotljivo kazala velik oblak pepela in tiho bobnenje.

Z avtom ali motorjem te lahko pripeljejo do Baze 1, kjer smo ob 8:30 začeli hojo. Hrano in vodo sta nam nosila nosača, tako nam v resnici ni bilo treba nič zares nositi s seboj.

Pogled na vulkan Odprava na vulkan

Pot se vztrajno vzpenja, večinoma je vsekana v zemljo, ponekod celo kot improvizirane stopnice. Prečkali smo tudi nekaj praznih strug, kjer je nekoč tekla lava, danes pa voda ob dežju. Hoja ni bila zelo naporna in večinoma v senci rastlin.

Yus nas je hotel peljati po položnejši poti, vendar je bila žal tako zaraščena, da sta tudi nosača z mačetami obupala, ko sta nam najprej poskusila vsekati pot v džunglo. Listi so bili vedno pogosteje pokriti s finim vulkanskim pepelom.

 Vzpon Vulkanski prah

Ko smo se vzpeli više, je bilo okoli nas samo še trsje in praproti. Odprl se nam je čudovit razgled na morje in Yus nam je v daljavi kazal, kje trenutno čofota preostanek naše skupine.

Malico (piškoti in voda) smo pojedli v majhni senci, ki so jo še nudile rastline. Ko smo zapustili zavetje trsja, smo prispeli na stari krater, ki nas je osupnil. Spominjal je na površje Lune in razgled je bil dih jemajoč. Sedaj je bil čas, ko smo si vsi (seveda ne domačini) nadeli maske in smučarska očala. Ta so se izkazala za odličen pripomoček, saj so se oči res spočile in vulkanski pepel ni nič motil. Obarvana stekla so nudila tudi boljši kontrast in zato varnejšo hojo. Dolgi rokavi so potrebni za zaščito pred soncem, pepel te umaže v vsakem primeru. Enako dobro se je izkazal nanos kreme za sončenje 50+ večkrat čez dan, nič nisem imela opečenih rok.

Razgled Stari krater

Naprej od starega kraterja je uradni vrh Dukona, za njim pa se jasno dviga sedanji delujoči krater. Pokrajina se je spet čisto spremenila, sedaj nas je spominjala na Mars, saj so bile skale in usedline pepela večinoma pokrite s tankim slojem staljene kovine, ki jim je dajala rdečkasto barvo. Vmes so bili nanosi žvepla, ki je sijal rumeno. Hoja je postala težja, ker ni bilo več nobene zaščite pred soncem in marsikje so bili kamni oblikovani v stolpiče, ki so delovale kot železne palčke, in misel, da bi padel nanje, ni bila prijetna.

Na ‘Marsu’ smo v majhni senčici na hitro pojedli kosilo iz lunch paketa, v katerem so bili obvezni riž ter meso v zelo pekoči omakici in kos papaje.

Pogled na Dukono Kosilo

Po skalah je sledil še vzpon po sipinah iz pepela, ko je bil krater že čisto blizu. Cilj nam je dal novih moči, da smo kar leteli proti vrhu, posebej najmlajši, ki se mu ni nič ugrezalo.

Proti vrhu Blizu kraterja

Hrumenje vulkana je bilo vedno glasnejše, počasi in previdno smo se na vrhu ulegli na rob kraterja in pogledali dol. Večinoma so oblaki pepela zakrivali pogled, vsake toliko pa se je zjasnilo. Občutek je neopisljiv – vsako minuto so tla zavibrirala, oglasilo se je glasno bobnenje (kot zvok letalskih motorjev), ki mu je sledil izbruh ogromnega oblaka pepela, nato malo tišine in udarci skal, ki so popadali nazaj v krater. Zaradi nevarnosti teh vulkanskih bomb, ki jih seveda lahko vulkan kadarkoli izstreli poljubno visoko, ti tudi odsvetujejo približevanje. Ko ležiš na robu, se počutiš zelo zelo majhnega in popolnoma razumeš, zakaj so vulkani speča božanstva. Resnično si v bližini nečesa mogočnega in strah te je po nesreči odsuniti kamen v globino, da ga ne bi razsrdil.

Pogled v krater Krater

Na robu ne ostaneš dolgo, tudi izbruhi so postali intenzivnejši in čakala nas je še pot navzdol.

Vzpon smo začeli ob 8:30, na robu kraterja smo bili ob 13 h. Nazaj od kraterja do napisa za vrh Dukona smo potrebovali 1 h, saj pot ni označena in smo se spuščali po drugi poti, ki se je precej vlekla, za vsakim vrhom se je pojavil še en. Pokrajina je vseeno tako čudovita, da nam ni bilo zoprno, le noge so postajale težke.

Sestop z vulkana Sestop z vulkana

Čez ‘Luno’ smo kar leteli in za spomin v prazno plastenko nabrali pepel.

Pokrajina kot na Luni

Od označenega vrha do Baze 5 smo potrebovali le 15 min, nato 1 h do Baze 3, pri avtu smo bili ob 16 h. Skupno torej 4 ure in pol hoje gor in 3 ure navzdol. Pri spustu nam je počasi zmanjkalo vode, in ko so nas pri avtu pričakali s svežimi kokosi, so nam tako teknili kot nikoli prej ali potem.

Džungla Kokos na koncu

Ob 18 h smo bili nazaj v hotelu, kjer smo s sebe sprali pepel, obleko smo dali oprati in preostanek večera ob slikah navdušeno pripovedovali o našem obisku spečega boga.

Besedilo in foto: Mateja Kokalj Kokot

    Prijava na e-novice

  • S prijavo na novice se strinjate s pogoji novic.
Nasmeh
Razpisana potovanja Ostala potovanja O nas Splošni pogoji Blog Kontakt