Preko Osrednje Avstralije

Avstralija je le malenkost manjša od Evrope in gosteje poseljena le v pasu širokem približno 300 km od morske (oceanske) obale proti malo poseljeni puščavski Centralni Avstraliji, kjer domujejo Aborigini.

Aborigini so se kot avtohtoni prebivalci preživljali z lovom in z nabiralništvom užitnih rastlin in plodov. Zaradi kamnitih sotesk in svetih hribov so pustili največ sledov o svojih spiritualnih ceremonijah imenovanih "dreaming", ki so neke vrste meditacija s petjem in plesom ter čaščenjem očeta Sonca in matere Zemlje, ki sta edina bogova v katera skoraj vsi Aborigini verjamejo, kljub naporom misijonarjev, ki so jih želeli prepričati s krščanstvom.

Aborigini so se preselili v bližino mest in le redki bi v današnjem času še preživeli v divjini tako kot so njihovi dedje in pradedje. Popolnoma so odvisni od trgovske oskrbe in denarne pomoči, ki jim jo belci dajejo kot odškodnino za ukradeno domovino. Vlada v zadnjem času ugotavlja, da ta denarna odškodnina, s katero so belci hoteli popraviti zgodovinsko nasilje nad Aborigini, dela veliko škodo mlajši generaciji, ki je nemotivirana, še posebno ob slabem vzoru starejših, ki denar, za katerega ni potrebno nič delati, namenjajo nakupu alkohola. Zato vlada namenja sredstva za socialne programe predvsem za animacijo in usposabljanje mladine, ker ne želi imeti še ene generacije popolnoma neaktivnih prebivalcev.

Ker sva leta 2001 in 2004 v skupaj več kot štirih mesecih in 40.000 km obkrožila ves obalni turistični del in prekrižarila Tasmanijo, sva v drugi polovici letošnjega avgusta in cel september (zgodnja pomlad) prečkala centralno Avstralijo od zahoda Kalgoorlie po legendarni makadamski Great Central Road preko Great Victoria Desert do Alice Springs (Red Center).

Great Central Road Great Central Road

To pomeni 1200 km gramozno peščene kamnite ceste ali samo zvožene zemlje, ki je bila zaradi rekordnega spomladanskega deževja v zadnjih 50. letih mestoma poplavljena. Potrebno je bilo kar nekaj spretnosti z najetim SUV avtom, ki je enkrat nevarno zdrsel po brežini in sva se že videla prevrnjena na bok v meter visoko poplavljeni cesti in ne vem kdo, kako in kdaj bi nama lahko pomagal tam sredi ničesar (in the middle of nowhere).

Poplavljena cesta sredi puščave Poplavljena cesta sredi puščave

Najlepša spomladanska roža v Great Victoria Desert Najlepša spomladanska roža v Great Victoria Desert

Na tej cesti ni naselij, le na 250 do 300 km je bencinska črpalka, sendviči, camp prostor in par bivalnih kontejnerjev (cabins).  Srečaš le par avtomobilov dnevno, vsi pa so 4WD veliki džipi z dvemi ali celo tremi rezervnimi gumami in po vsaj dva vozita skupaj, da si lahko medsebojno pomagata. Sama sva že kmalu imela gumi defekt in šele takrat ugotovila, da je imel naš Nissan X Trail samo ozko zasilno rezervno gumo, ki je namenjena le za kratko razdaljo po asfaltu in je verjetno rekorder, ker je moral prevoziti s to gumo še 300 km po kamniti cesti do druge bencinske črpalke, ker na prvi črpalki, na kateri sva zgubila en dan, ni bilo mogoče kupiti ustrezne gume. Ob cesti je bilo veliko zapuščenih in že prerjavelih avtov, zato sva upala, da ne bo takšen tudi najin.

Bencinska črpalka na Great Central Road Bencinska črpalka na Great Central Road

Toda bogovi ljubijo pogumne in četrti dan sva končno zapeljala na asfalt in zagledala sveto aboriginsko goro Kata Tjuta oz. Olgas, katero sva prehribolazila v 4 urah.

Kata Tjuta, sveta gora Aboriginov Kata Tjuta

Razen težav z rezervno gumo sva bila dobro opremljena z zalogo goriva, hrane in 50 l  pitne vode, ki je v puščavi v poletnih mesecih, ko so temperature tudi 50 stopinj, nujna. Tu velja pravilo, da se ne sme oddaljiti od poškodovanega avta, ker bo nekdo v nekaj dneh zagotovo pripeljal mimo. Veliko ljudi, ki so zapustili vozilo in šli peš po pomoč, je zaradi dehidracije umrlo, ker ob hoji v takšni vročini potrebuješ vsaj 5-7 l vode dnevno, skoraj toliko pa jo potrebuješ tudi, če samo čakaš na pomoč. 

Po končanem vzponu na Kata Tjuto sva prispela do najsvetejše aboriginske gore Uluru (Ayers Rock), na katero sva se vzpela že leta 2001, ko je bilo to še dovoljeno, sedaj pa ni več. Fotografirala sva jo ob sončnem zahodu in naslednji dan prehribolazila še rdeči Kings Canyon ter se odpravila v Alice Springs (25.000 prebivalcev).

King's Canyon King's Canyon

Alice Springs je glavno mesto Centralne Avstralije in tu se je cel teden odvijal Desert Song Festival, ki je bil drugi razlog najinega potovanja.

Tu sva ostala cel teden. Podnevi sva prevozila in prehodila vse lepote rdečega centra v vzhodnem in zahodnem pogorju MacDonnell Ranges, zvečer pa uživala v koncertu 40- članskega zbora aboriginskih žena z enkratnim zborovodjem, ki je v melanholično versko petje Aborigink spretno vpletal bele glasbenike in pevce.

Aboriginski pevski zbor na Desert Song Festivalu, Alice Springs Aboriginski pevski zbor

Aboriginska slikarka Aboriginska slikarka

Devil's Marbles Devil's Marbles

Po tednu dni raziskovanja naravnih lepot rdečega centra sva se odpravila še 1000 km na vzhod na obronke Simpson Red Sand Desert in 500 km južneje v legendarni Birdsville. Birdsville je poleg izhodišča na rdeče sipine Big Red znan tudi po zgodovinskem zbirališču živine. Še do leta 1960 so tu živino mesece gnali po nekaj tisoč in enkrat celo 18.000 v 600 km oddaljeno železniško postajo Maree. Od tu so živino vozili na hitro naseljujoči jug po ozkotirni železnici Ghan, ki je dobila ime po Afghanistancih, ki so s tisočimi kamelami izvajali vse prenose in prevoze materiala pri gradnji železnice skozi puščavsko Centralno Avstralijo proti severu. Te kamele se sedaj prosto gibljejo po puščavah, del pa jih uporabljajo za turistične namene.

Umetniška inštalacija ob cesti v Birdsville Umetniška inštalacija ob cesti v Birdsville

Čeprav je bil vzpon in vožnja po 50 m visokih sipinah Big Red najin tretji cilj potovanja, nama zaradi močnega deževja to ni uspelo. V legendarnem pubu z 20 m dolgim točilnim pultom in nekaj deset odsluženih klobukih nad njim, kjer so se včasih zbirali cowboyi iščoč službo za nekaj mesečno gnanje živine, ki je podnevi hodila ponoči pa se je pasla, nama je nekdo povedal, da je prišel po poti po kateri sva midva želela nadaljevati pustolovščino in da je pot poplavljena. Voda naj bi bila visoka kar do oken pravega diesel terenca, kar pa najin SUV ni bil. Ko je zgodaj zjutraj močno deževalo in ob dejstvu, da je bila cesta po kateri sva zvečer prihajala v Birdsville mestoma že poplavljena in sva že pomagala lokalcu, ki je obstal v blatu, je bila logična odločitev takojšnji umik na sever po isti poti kot sva prišla, saj bi lahko ostala ujeta za več tednov, kar se je že dogajalo.

Na poti v Birdsville, reševanje lokalca iz blata Reševanje lokalca iz blata

Rdeče sipine vzdolž poti sva gledala kot alpinisti, ki gledajo vrh, ki ga zaradi vremenskih razmer ne morejo osvojiti.

Ko sva bila po 500 km ponovno na asfaltu, sva se bala predvsem kengurujev, katerih trupla so bila vidna ob cesti. Nadaljevala sva proti jugovzhodu, kjer so znana živinorejska mesta. Obiskala sva mesto Winton, krasen Longreach z izvrstnim živinorejskim muzejem, Barcaldine, kjer je bil leta 1891 sedemmesečni štrajk delavcev, ki strižejo ovce, ki je prerasel v delavsko stranko do današnjih dni, dolgočasni Charleville, Bourke in Wilcania, zgodovinska pristanišča na reki Darling po kateri so pluli parniki naprej po reki Murray do morja, kamor so vozili predvsem tone volne naprej v London, Broken Hill z rudnikom srebra in danes 35imi slikarskimi galerijami, mimo Peterborougha na sever v Havker in Wilpeno v prelepo rdeče pogorje Flinders Ranges, ki je bil četrti cilj najinega potovanja, ki sva ga pošteno prehribolazila.

Križišče na legendarni Oodnatta track Križišče na legendarni Oodnadatta Track

Nato je sledil še obisk legendarne železniške postaje Marree, kjer so nalagali živino na Ghan železniške ozkotirniške vagone in presenetljiv stik z izobraženim aboriginskim lastnikom galerije originalnih aboriginskih zgodovinskih predmetov, ki mi bo ostal v spominu. Oba sva rojena isto leto, isti mesec in sva v enournem pogovoru ugotovila, da imava enak pogled na religijo, na svetovni trend, ki ga diktira predvsem kapital v škodo preprostih ljudi in matere zemlje, kateremu podlegajo lokalni politiki odtujeni od ljudi, ki so jih izbrali in bodo prisilili mamo zemljo, da se bo na zaenkrat neznan način otresla nespoštljivcev.

Skratka čudovito potovanje za dušo in nazaj k naravi in zgodovini.

Marree, ozkotirna železnica Ghan in aboriginski prijatelj Aboriginski prijatelj

 

Zapisal: Vladislav Dušan Vidmar

Fotografije: Vladislav Dušan Vidmar in Jerica Vidmar

 

    Prijava na e-novice

  • S prijavo na novice se strinjate s pogoji novic.
Nasmeh
Razpisana potovanja Ostala potovanja O nas Splošni pogoji Blog Kontakt