Spoštljivost po japonsko in druge zanimivosti Dežele vzhajajočega sonca

Potovanje po Japonski je res svojevrstno doživetje. Prav vsak trenutek potovanja je bil poln presenečenji, novih odkritij in začudenj nad kulturnimi razlikami. Kar težko je razložiti to doživetje. Če ste Japonsko že kdaj obiskali, veste, o čem govorim.

Če bi morala opisati Japonsko z eno samo besedo, bi bila to beseda »spoštljivost«. To je dežela, kjer prav vsako dejanje domačinov izraža spoštljivost, obzirnost in vsekakor tudi ubogljivost. Spoštljivost je del njihovega vsakdanjega življenja in morda nekaj, kar nam »zahodnjakom« včasih manjka. Naj razložim njihovo dojemanje spoštljivosti na nekaj primerih:

1. Spoštljivost do hrane. Vsa hrana je skrbno pripravljena. Vse sestavine so zelo sveže, obroki so pripravljeni z neverjetno natančnostjo, velik poudarek je na estetiki. To velja za vse restavracije, tudi tiste s hitro prehrano. Niti enkrat samkrat nismo bili razočarani nad hrano.

2. Spoštljivo obnašanje kjerkoli in do kogarkoli. Japonci po vsem svetu slovijo po svoji vljudnosti. To se zelo lepo opazi v vsakdanjem življenju, na primer pri potovanju z vlaki. Kadarkoli je sprevodnik vstopil in izstopil iz vagona, se je globoko priklonil. Enako je storila tudi prijazna gospodična, ki je po vagonih prodajala kavo, čaj in prigrizke. Na železniški postaji imajo zaposleno osebje, ki se zahvaljuje vsakemu potniku, ki vstavi vozovnico v avtomat. Po postaji odmeva »arigatou gozaimasu«, kar pomeni po naše »hvala«.

3. Spoštovanje narave. Nikjer ni smeti. In skoraj nikjer ni košev za smeti. Smeti nosijo s seboj in jih odvržejo doma v koš. Nihče ne odvrže cigarete na tla, niti pepela. Kadilci pepel previdno stresajo v nekakšen prenosni pepelnik, ki ga nosijo s seboj.

4. Spoštovanje pravil. Nikomur ne pade na pamet, da pravil ne bi upošteval. To velja za napisana in nenapisana pravila. Najhujša sramota zanje bi bila, če bi jih kdo zalotil ob kršenju pravil. Nihče ne pomisli, da bi embalažo za recikliranje vrgel v koš za navadne smeti.

Tako je, spoštljivost in pravila obnašanja res definirajo Japonsko. Sem pa na potovanju po deželi vzhajajočega sonca naletela še na nekatere druge zanimivosti in pripetljaje, ki jih želim deliti z vami.

1. VSI SO NEVERJETNO USTREŽLJIVI

Izgledate izgubljeni z velikim zemljevidom v roki? Ne mine niti minuta, da ne bi kdo pristopil in vam poskušal pomagati. V Matsumotu nam je v večernih urah in dežju starejši gospod, ki ni znal skoraj nič angleško, pomagal iskati restavracijo, ki smo jo našli na Tripadvisorju. S hitrim tempom nas je vodil po ozkih ulicah gor in dol do restavracije, ki je bila že zaprta. A nič ne de, seveda on ve za še boljšo restavracijo, kjer strežejo odlične domače rezance. V restavraciji, ki je sami ne bi nikoli našli in kjer so bili le domačini, smo se najedli najbolje na potovanju in seveda zelo ugodno. Nihče ni govoril angleško, meniji so bili v japonščini in hrano smo izbirali na slepo. Na koncu pa smo dobili še sake, na račun hiše seveda.

2. IMAJO NAJBOLJŠA STRANIŠČA NA SVETU

Verjeli ali ne, japonska moderna stranišča z nešteto gumbi niso le v luksuznih hotelih in restavracijah, temveč jih je mogoče najti povsod. Tudi na javnem stranišču podzemne železnice. In neverjetno čista so. Jaz sem imela sprva seveda največ težav z iskanjem pravega gumba za spustiti vodo. Gumbov je na stranišču namreč več kot na daljincu za Playstation.

Ko ugotoviš, kateri gumb ima kakšno funkcijo, si želiš ostati na stranišču vsaj še nekaj minut. Sterilno čista in ogrevana školjka, različni curki vode, ki očistijo popolnoma vse, sušilec, glasba po izbiri in verjetno še kaj, če bi si seveda upala pritisniti na vse gumbe. Zdaj vem, zakaj Japonke na stranišču preživijo dosti več časa kot druge ženske.

 

3. ZELO RADI OBLEČEJO KIMONO

Mislila sem, da nosijo Japonci kimono le ob posebnih priložnostih, vendar to ni res. Nekateri nosijo kimono vsakodnevno, drugi ob obisku templjev ali za sprehod po mestu s prijatelji… Tudi mi smo si kimono izposodili za en dan. S svojo višino in drugačnostjo smo bili glavna atrakcija domačih japonskih turistov. Za fotografiranje so nas ustavljali kar naprej in se prisrčno hihitali, ko smo šli mimo, počutili smo se kot hollywoodski zvezdniki. Zaradi vročine je bilo kar malo mučno nositi kimono ves dan, čeprav smo si izposodili lažji poletni kimono – yukato. Obenem pa smo imeli obute še zelo neudobne in premajhne lesene japonke, ki so seveda bile del obvezne opreme. Ožuljeni, prepoteni in utrujeni smo popoldne z veseljem oblekli nazaj svoja oblačila in »all starke«.

4. JAPONSKA NI TAKO DRAGA, KOT MNOGI MISLIJO

Japonska je dolgo časa slovela kot ena najdražjih držav na svetu Tokio pa kot ena najdražjih svetovnih prestolnic. Po mojem obisku sem mnenja, da je ta ugled nezaslužen. Na Japonskem sta draga predvsem bivanje in prevozi s hitrimi vlaki. Ostale cene so popolnoma zmerne. Predvsem hrana je lahko zelo poceni. Skoraj vsi naši obroki v restavracijah so stali manj kot 10 €, če zraven nismo pili piva (ki je ponavadi dražje kot celoten obrok). Seveda smo si nekajkrat privoščili tudi gurmansko večerjo npr. svetovno cenjeno Kobe govedino in kakovosten suši v bližini tržnice Tsukiji, vendar tudi tu za obrok nismo plačali več kot 20 € do 30 € po osebi.

Vožnja s podzemno železnico je zelo poceni, 1-3 € na vožnjo, odvisno od kraja in razdalje. Pijača na avtomatih, ki so skoraj na vsakem vogalu, stane 0,80 – 2 €, nič več. Sama sem kupila celo na Japonskem zelo priljubljen polaroidni fotoaparat in plačala zanj precej manj, kot če bi ga kupila pri nas.

5. HRANA JE KOT UMETNINA, RESTAVRACIJA PA KOT GLEDALIŠČE

Najbolj smo uživali v opazovanju priprave hrane. V večini restavracij smo lahko opazovali kuharja pri njegovem delu in to je bilo res pravo doživetje. Bili smo kot pravi japonski turisti pri nas – nenehno smo fotografirali in snemali pripravo hrane, kar se je kuharjem zdelo zelo zabavno in so z veseljem pozirali.

Seveda je bila tudi hrana na krožniku vedno prava umetnina. Vsak košček hrane je bil s kirurško natančnostjo razporejen na krožnik in včasih je bilo prav težko začeti jesti, saj je vse izgledalo tako zelo lepo. Lakota je na koncu seveda prevladala, ampak še prej je bilo treba vso hrano nujno fotografirati.

  

Japonska je res polno doživetje. Že sama hoja po njihovi čisto običajni ulici je zanimiva izkušnja.  Japonska je okusna, drugačna, prijazna, absurdno čista, malo čudaška in obenem prisrčna. Vsak popotnik jo mora doživeti vsaj enkrat v življenju. Oboževala sem svoje potovanje po deželi in komaj čakam, da se spet vrnem.

 

Zapisala: Mojca Voh