Rodrigez, otok v Indijskem oceanu, ki ga čas še ni spremenil

Rodrigez je otok 600 km severovzhodno od Mauritiusa, ki ni blizu nobenega kopnega. Je svet zase in eden najbolj oddaljenih naseljenih otokov na svetu.

Ko se je letalo začelo spuščati proti majhnemu vulkanskemu otoku Rodrigez, sem bil prepričan, da nekaj ni v redu. Ocean pod nami se je raztezal do zelo oddaljenega obzorja. Nobene sledi kopnega ni bilo, kaj šele pristajalne steze, ki bi bila dovolj dolga za pristanek Boeinga 737. Le kje bomo pristali?

 

So potnikov na letalu, večinoma domačinov, pa ni nič skrbelo. Večinoma so dremali ali se brezskrbno igrali z otroki. Kapitan je vljudno prosil, da si pripnemo varnostne pasove, kabinsko osebje pa naj pripravi kabino za pristanek. Šele čez 10, morda 15 minut, je monotonost oceana prekinil kilometre dolg lok belih valov, ki se nikjer ne dotika kopnega. In šele potem se je pojavil Rodrigez ter njegovo majhno letališče na zahodu otoka.

Nič vas ne more pripraviti na prvi prihod na ta otok. Rodrigez leži 600 km severovzhodno od Mavricija, kamor upravno sodi. Ni blizu ničesar, je svet zase. Je eden najbolj oddaljenih naseljenih otokov na svetu.

Če ga pogledamo iz zraka, je Rodrigez nenavaden in lep kraj koncentričnih krogov oceana, lagune in kopnega. Lomljenje valov ob koralnem grebenu obkroža prostrano modro zeleno laguno in označuje zunanje meje otoka. Laguna obdaja glavni otok, dolgo hrbtenico zelenja, obrobljeno s plažami. V laguni je tudi več manjših otokov. Otok se dvigne do svojega vzhodnega vrha in se na drugi strani zopet potopi v laguno. In na koncu lagune valovi ponovno naznanijo neskončno obzorje.

 

Vir fotografije: Office du Tourisme de Rodrigues

 

Če bi bil Rodrigez zapor, se od tam ne bi dalo pobegniti. Toda prav ta izolacija je bila vedno Rodrigezov prijatelj in njegova zaščita pred hrupom sveta.

Rodrigez se je v zgodovino zapisal leta 1528, ko so tja priplule prve ladje. Na otoku takrat še ni bilo prebivalcev niti sledi prejšnjih obiskovalcev. Otok je namreč ležal preveč južno in preveč vzhodno od trgovskih poti, ki so povezovale vzhodno Afriko z Arabijo in Azijo. Tudi ko so se portugalske, nizozemske in francoske ladje, ki jih je veter zanesel iz smeri, v 16. stoletju občasno zatekale na Rodrigez, so tam ostale le toliko, da so obnovile zaloge hrane in vode. Najpogosteje je to pomenilo vkrcanje orjaških želv in velikih soliterjev, počasnih debelušnih ptic brez kril. Oboje so pomorščaki zato žal kmalu iztrebili. Podobno se je zgodilo dodu na Mauriciju.

 

Leta 1691 je na otok prispel Francoz François Leguat s sedmimi hugenoti, ki so bežali pred verskim preganjanjem francoske katoliške države. V poročilu je Leguat zapisal, da je bilo na Rodrigezu toliko orjaških želv, da "lahko človek naredi več kot 100 korakov po njihovem oklepu, brez da bi se dotaknil tal". Leguat in drugi izgnanci so načrtovali prvo stalno kolonijo na Rodriguezu, vendar je bila oddaljenost (in pomanjkanje žensk) zanje prevelik zalogaj. Po dveh letih naporne izolacije so zgradili čoln iz naplavljenega lesa in pobegnili z otoka. In se nikoli več vrnili.

Dandanes je največji čar Rodrigeza oddaljenost otoka od preostalega sveta. V času pred covidom je Mavricij vsako leto obiskalo okrog 1,5 milijona turistov. Komaj 90.000 od teh (manj kot 6%) je obiskalo tudi otok Rodrigez. Tisti, ki Rodrigez obiščejo, najdejo otok, ki spominja na Mavricij pred obdobjem turizma.

Na otoku ni prometnih zastojev. Nič se ne zgodi na hitro. Kriminala skorajda ni.

"Rodrigez je zelo varen kraj," je dejala Françoise Baptiste, ena najbolj znanih kuharskih mojstric Mavricija, ki na Rodrigezu živi že 54 let. "Ko je toplo, kar je precej pogosto, spimo pri odprtih vratih."

 

Ta občutek varnosti izhaja iz tihe domačnosti otoka. Rodrigez ima manj kot 45.000 prebivalcev. Za razliko od talilnega lonca večjega Mauricija, kjer danes prevladuje prebivalstvo indijskega porekla, je na Rodrigezu 90% kreolov, ki so katoliške vere. So potomci afriških sužnjev in evropskih naseljencev. "Od Afrike smo podedovali sega ples, od Angležev popoldanski čaj in slanino, od Francozov pa pecivo," je dejala Baptiste.

"Rodrigez je vas," je dodal Laval Baptiste, poslovnež in Françoisein mož. "Skoraj vsi se med seboj poznamo." Čeprav morata pogosto potovati na glavni otok Mavricij, Françoise in Laval vedno hrepenita po umirjenem življenjskem slogu domačega otoka. "Vedno se z veseljem vrneva po nekaj dneh hitenja," je dejal Laval.

Tudi glavno mesto Rodrigeza, Port Mathurin, oživi le občasno, še najbolj tisti dan v tednu, ko v pristanišče prispe oskrbovalna ladja. Zelo živahna je tudi sobotna jutranja tržnica, ki pa se umiri že ob 10h dopoldne.

 

Po drugi plati pa je Rodrigez kraj tihih užitkov.

Od pristanišča Mathurin se cesta vije vzdolž severne obale in ne vodi nikamor posebej Teče mimo majhnega naselja Anse aux Anglais, od koder se odpirajo pogledi na mirno laguno in na sončni zahod, na počasen izdih Zemlje ob koncu popolnega dneva.

Na zahodu otoka v rezervatu François Leguat poteka ambiciozen projekt obnove naravnega gozda. Ta del otoka se blago spušča do obale lagune. Skozi stoletja so naseljenci in pomorščaki na otoku posekali večino drevja ter povzročili izumrtje kopenskih želv. V zadnjih letih so si v rezervatu zadali plemenit cilj - obnoviti ta košček otoka tako, da bo čim bolj podoben Rodrigezu v 17. stoletju, še preden so tja prispeli Leguat in njegovi hugenotski prijatelji. V ta namen so pripeljali orjaške želve z drugih otokov v Indijskem oceanu in posadili več kot 100.000 sadik domačih drevesnih vrst z otoka.

 

Vzdolž zahodne obale, blizu rta imenovanega Pointe du Diable, se ob ozki obalni cesti vrstijo leseni okvirji, na katerih se v oceanskem vetriču zibljejo bele lovke hobotnic. Hobotnice so osrednji del kulture Rodrigeza in stalnica v prehrani. "Vsak prebivalec otoka se hrani s hobotnico vsaj dvakrat ali trikrat na teden", je dejal Laval.

 

Z lovom hobotnic se "večinoma ukvarjajo ženske", ki ne hodijo v službo, je dodala Françoise. "To počnejo zgodaj zjutraj. Tako imajo potem čas za hišna opravila in hkrati prispevajo k družinskemu proračunu."

Lov na hobotnice s harpuno med oseko v koralnih plitvinah prostrane lagune, je nekakšna otoška obsedenost. Lov na hobotnice je tako razširjen, da so bile otoške oblasti prisiljene zagotoviti prihodnost svoje nacionalne jedi, dišečega hobotničnega curryja, z ukrepi za omejevanje lova. Sedaj velja, da od februarja do marca in od septembra do oktobra nihče ne sme loviti hobotnic. V teh mesecih, je dejal Laval, lokalne oblasti plačujejo ribiče hobotnic, da jih ne lovijo. Plačajo jih za druga dela, na primer za vzdrževanje infrastrukture ali čiščenje lokalnih plaž.

Na nasprotnem koncu otoka, v majhnem zaselku St François, je lokal Chez Robert et Solange. V razmajani baraki na plaži z umirjenim Rodrigezovim šarmom strežejo hobotnice na vse načine – hobotnico na žaru, hobotnični curry, hobotnico v solati iz papaje, ponujajo pa tudi jastoga in druge sveže morske sadeže.

Vedno, ko obiščem Rodrigez, obiščem tudi lokal Chez Robert. Tam se vedno znova pretvarjam, da preučujem jedilnik. Vprašam, kaj je sveže. In dolge trenutke preživim zamišljen, strmim v morje skozi palme. Potem, kar je zame nekakšen vstopni obred na otok, naročim hobotnico. In vedno, ko to storim, se počutim, kakor da sem prvič prišel na Rodrigez.

 

 

 

Zapisal po izvirniku: Damjan Jevšnik

Fotografije: Damjan Jevšnik

Fotografija "Rodrigez iz zraka": Office du Tourisme de Rodrigues

Izvirni članek: https://www.bbc.com/travel/article/20220412-rodrigues-the-indian-ocean-island-time-forgot